V Kulturnem društvu Tuhinj smo se letos poleti s predstavo Kje je meja odpravili na obisk k našim rojakom v Argentino. Slovencem smo predstavili našo gledališko uspešnico, seveda pa smo si vzeli čas tudi za popotovanje po tej zanimivi južnoameriški državi. Pri tem smo shranili veliko spominov in fotografij, ki jih bomo to nedeljo predstavili v domači dvorani. Vsekakor doživetje, o katerem je dobro izvedeti kaj več!

Torej dobimo se v nedeljo 13.10. 2013 ob 18.00

V dvorani na Lazah!

Vljudno vabljeni!

Ko smo se v sredo malo pred 17 uro v Buenos Airesu usedli na letalo smo mesto in državo zapuščali s toplino v naših srcih ter z mislijo da se še vrnemo.

Čakal nas je dobih 12.000 kilometrov dolg let do Frankurta, kjer smo imeli zelo malo časa za zamenjavo letala s katerim smo odšli proti Zagrebu. Vendar nam je uspelo, z velikim veseljem smo se usedli na še zadnjega izmed osmih letov v našem tri tedenskem potovanju. Takrat še nismo vedeli, da je naša prtljaga ostala v Frankurtu…

No sedaj je že vse to mimo, pritljaga je prispela dan za nami. Na srečo je bila ta nezgoda z prtljago ena redkih če ne celo edina stvar, ki se nam ni ravno izšla.

Vrnimo se nazaj na avtobus, ki nas je od Zagreba pripeljal nazaj na Laze, kjer so nam domači pripravili lep sprejem. Najlepša hvala!

Naše odprave pa ne bi bilo če ne bi bilo toliko sponzorjev, donatorjev in ostalih dobrih ljudi ki so nam priskočili na pomoč. Hvala tudi vam!

Nazadnje pa najlepša hvala Editi in Branetu, ki sta skupaj s prijatelji v Argentini poskrbela za celotno organizacijo potovanja.

Brez njiju našega gostovanja v Argentini zagotovo ne bi bilo!

Mi, ki smo bili v Argentini smo uživali, upajmo da ste med branjem naših dogodivščin uživali tudi vi.
Še bolj pa boste lahko uživali enkrat v novembru ali decembru, ko bomo pripravili potopisno predavanje o vseh prigodah in nezgodah na naši poti.
Vas pravočasno obvestimo!

Lujan, mesto ki se nahaja 68 kilometrov severozahodno od mesta Buenos Aires, je največje Marijino svetišče v Argentini. Velika neogotska bazilika je zgrajena v čast Device Lujan, zavetnice Argentine. Mesto je znano kot prestolnica vere, k baziliki vsako leto roma več kot šest milijonov ljudi, mnogi peš iz Buenos Airesa. V spodnji kapeli bazilike se nahaja tudi oltar Marije Pomagaj. Tamkajšnji Slovenci v mesecu maju vsako leto v narodnih nošah množično romajo v to Marijino svetišče.

Marijina podoba se nahaja ravno pod glavnim oltarjem v kripti.

To podobo je naslikal Marijan Koritnik in so jo na majskem romanju leta 1949 umestili v lujanski baziliki v zahvalo in srečno rešitev izpod komunizma. Podobo nosijo med procesijo na trgu pred baziliko vsako leto na romanju, ki je na drugo nedeljo v maju.

Med letom podobo Marije Pomagaj obiščejo posamezni romarji iz Argentine in rojaki, ki pridejo na obisk v Argentino iz Slovenije in iz drugih držav.

Po ogledu smo se v bližnji restavraciji okrepili s kosilom ter odpravili domov k svojim gostiteljem. Večer je bil čas še za zadnja srečanja z našimi novimi prijatelji. Jutri zjutraj nas čaka še pakiranje, popoldne pa let proti Frankfurtu, ter od tam v Zagreb. Domov prispemo v četrtek v popoldanskih urah.

Domači so nas prijazno sprejeli ter pripravili za te kraje značilno pogostitev-Asado. Otroci in odrasli smo se spoznali z domačijo in živalmi na njej. Najlepša hvala vsem, ki so nam pripravili tako lep dan.

Ob tej priložnosti, smo se zahvalili vsem, ki so kakorkoli pomagali, da smo preživeli nepozabno potepanje po Argentini. Zavedamo se, da brez tako dobre organizacije, gostoljublja te pozitivne energije, bi bila Argentina za nas še vedno nedosegljiv cilj.

Boka je priljubljena destincija, saj je posejana z pisanimi hišami, v njem deluje cela vrsta umetnikov, znana pa je tudi ljubiteljem nogometa po svetovno znanem klubu-Boca Juniors. Ogledali smo si njen nogometni stadion imenovan “La Bonboniera”, ki je bil dograjen leta 1940 in ga je projektiral Slovenec Viktor Sulčič, skupaj s še dvema arhitektoma.

Poleg sprehoda po pisanih ulicah, med stojnicami in uličnimi umetniki smo obiskali tudi legendarnega umetnika Slovenca Marjana Gruma, ki ima zasebni muzej in prostor kjer ustvarja svoje umetnine prav v tem predelu. Njegov muzej obiščejo številni ljudje iz vsega sveta, s promocijo svojih izdelkov se ne ukvarja, raje vidi da ga ljudje poiščejo sami. Več kot osem let je aktivno deloval kot predsednik društva “Caminita”, ki združuje preko 70 umetnikov iz predela La Boca.

Po kratkem počitku pri naših gostiteljih, smo se zvečer odpravili v Slomškov dom na “Cafe concert”. Uživali smo v kvalitetnem in pestrem glasbenem programu, ki so ga pripravili mladi Slovenci iz okraja Ramos Mejia. Na koledarju je bil že nov dan, ko smo se odpravili proti našim družinam.

Po mirnem letu smo prispeli v Mendozo, Mendoza je provinca Argentine v regiji »Cuyo« na zahodu države. Na severu meji na provinco San Juana, na vzhodu na provinco San Luisa, na jugu na provinco La Pampa in Neuquén in na zahodu na Čile. Provinca Mendoza ima  dva milijona prebivalcev, glavno mesto pa se imenuje isto kot provinca.

Provinca Mendoza je znana po:

• - soncu, saj ima letno povprečno 90 % sončnih dni
• - vinu
• - hribovitem terenu: v provinci leži najvišji vrh Andov Aconcagua (6962 m)

Vse te tri stvari smo v dodobra izkusili.

Prvi dan smo si ogledali mesto in njeno okolico, zvečer pa smo se srečali s Slovenskim oktetom iz Mendoze, ki je bil naš gostitelj v Mendozi.

Drugi dan je minil v znamenju celodnevnega izleta v hribe, iz mesta smo se odpravili proti Andom (Andi so najdaljše svetovno gorstvo, ki se vleče ob zahodni obali Južne Amerike, dolgi so 7000 km, povprečna višina pa je okrog 4000 metrov). Po dveh tednih preživetih na ravnini smo tako prvič lahko videli nam bolj znane hribe, ki o nas očarali s svojo velikostjo in barvitostjo. Po poti smo se ustavili na smučišču Penitentes, kjer stoji slovenska planinska koča. Z avtobusom smo se nato ustavili na razgledni točki od koder smo lahko videli najvišji vrh Andov imenovan Aconcagua. Ta vrh je visok 6962 metrov.

Tretji dan smo smo se dopoldan posvetili ogledu vinskega muzeja ter največje in po mnenju mnogih tudi najboljše vinske kleti imenovane Catena Zapata. Navdušeni smo bili nad velikostjo njihovih vinogradov ter nad kakovostjo njihovih vin.

Zvečer smo odigrali zadnjo predstavo pri naših rojakih v Argentini. Kot že trikrat prej nas je tudi tokrat pričakala polna dvorana, ki je z zavzetostjo spremljala potek igre. Po igri je sledilo družbno srečanje z pogostitvijo.

Mesto kot tako, smo spoznali v vsej svoji raznolikosti. Od barakarskega naselja, do elitnega dela ob Srebrni reki (Puerto Madero). Mesto je polno manjših parkov, kipov, fontan ter mogočnih stavb. Med poplavo novogradenj ter modernih stavb, je vseeno viden vpliv francoske in španske arhitekture.

Po štirinajstih dneh pa so na svoj račun prišle tudi naše dame, saj smo obiskali malo večje nakupovalno središče v San Justu. Večerne ure smo preživeli v krogu naših gostiteljev.

Zopet smo se pridno zbrali ob šesti uri zjutraj in se s kombiji odpeljali v pristanišče, od tam pa smo reko prepluli s hitrim katamaranom. Seveda pa smo morali preko meje, vzeli so nam prstne odtise, nas ponovno fotografirali, poslali skozi rentgen in ko so ugotovili, da smo Tuhinjci z gosti zaupanja vredni, smo se lahko vkrcali.

Premagati smo morali samo 50 kilometrov hitre plovbe do mesteca Colonia del Sacramento, mesteca pod zaščito Unesca, ki v kolonialnem stilu izzareva energijo prejšnjih stoletije. Samo v stotih letih je kar devetkrat zamenjal državo, 1680 so ga ustanovili portugalci, prisšel je guverner Manuel Lobo iz Ria de Jeneira, potem so ga osvojili španci, pa nazaj portugalci in tako naprej, vse do leta 1777, ko je končno postal španska kolonija.

Vse hiše, cerkve, svetilniki, gostilne, trgovinice, ulice in trgi so ohranjeni v stilu od 17. do 19. stoletja, ene so španske z ravnimi strehami, druge portugalske z opečnatimi. Sredi stare porušene cerkve so nekoč v burni zgodovini mesteca postavili kar svetilnik, ki sedaj štrli iz ruševin, iz vrha svetilnika, pa je prekrasen razgled vse do Argentine na drugi strani reke. Sprehod po Coloniu je bil res doživetje. Kar naenkrat je bil čas kosila in ob štirih popoldne so nas ze čakali cariniki in policaji na mejnem prehodu, saj smo se z našim katamaranom vračali v Argentino.

Zvečer pa smo našim gostiteljem pri večerji navdušeno razlagali o naših doživetjih v Urugvaju.

Nedeljsko popoldne smo preživeli z našimi gostitelji in njihovimi družinami, zvečer pa smo z igro Kje je meja nastopili v domu Društva Slovenska Pristava, kjer smo dodobra nasmejali polno dvorano.

Večer smo zaključil s pravo slovensko večerjo, prijetnim druženjem, petjem in zvokom harmonike.