Kulturno Društvo Tuhinj

Po nekaj dneh gostovanja in druženja z našimi gostitelji Slovenci v Buenos Airesu, smo se z letalom odpravili na fantastičen izlet v kar 1600 km oddaljeni Iguazu. Tam, na argentinsko, brazilski in paragvajski tromeji se nahajajo največji in najlepši slapovi na svetu. Naša pisana skupina, kulturnikov iz Tuhinjske doline je še enkrat dokazala, da se lahko odlično organizira, še posebej je potrebno pohvaliti najmlajše člane. Že pred peto zjutraj smo se zbrali pred Slovenskim domom v San Justo, južno od Buenos Airesa in se odpravili na enega od treh letališč, Ezeiza. Polet je trajal skoraj dve uri in prileteli smo, iz zime, nazaj v poletje v Nacionalni park Iguazu.

Na letališču nas je že čakal avtobus z odličnim vodnikom Horhejem, ki smo ga, mimogrede v naslednjih dneh naučili kar nekaj slovenskih besed.

Najprej smo si ogledali Puerto Iguazu, se odpeljali v pristanišče na reki Iguazu, kjer smo iz razgledne točke videli vse tri omenjene države, zanimiv je bil starinski splav, ki je vozil paragvajske avtomobile čez reko, v Argentino prihajajo po nakupih, argentinci pa v Paragvaju kupujejo najnovejše telefone, računalnike itd.

Na poti do hotela smo si po kosilu ogledali park z metulji, na tisoče jih je bilo, raznobarvnih, lepih. Videli smo tudi krokodile in kače. Še posebej otroci so uživali in se veselili.

Naslednja zanimiva izkušnja pa je bila obisk stare indijanske vasice sredi džungle. Organizatorji tega popotovanja, naša prijatelja, Argentinska Slovenca, Jožica in Marjan, pa seveda natančna Edita in neumorni Brane Vrankar, so do potankosti izdelali program. K  indijancem smo se peljali s starim, predelanim kamionom s pogonom na štiri kolesa, saj smo se le tako lahko prebili skozi džunglo, videli smo majhno šolo, skromne kolibe in veliko malih indijančkov, ki so nam na koncu ogleda zapeli dve pesmici. Mi pa smo jim vrnili in tudi mi njim zapeli slovensko pèsem. Bili so presenečeni in navdušeni, saj se še ni zgodilo, da bi njim kakšni turisti zapeli pesem.

Hotel je bil odličen, večerja tudi. Del družbe  je po večerji obiskal se v bližnji  ledeni bar, kjer je bilo v bundah in rokavicah, sredi poletja, prav zabavno.

Naslednji dan pa nas je že zgodaj čakal vodnik Horhe z avtobusom. Najprej smo se odpeljali do druge, največje hidrocentrale na svetu. Seveda pa smo morali prečkati mejo z Brazilijo, ampak vse je tako blizu. Ogledali smo si jo po dolgem in povprek. Nima smisla da vam naštevamo koliko kilometrov, je dolg jez, koliko je turbin, kako jezero se je naredilo za jezom, skratka vse je ogromno. Bili smo impresionirani.

Potem pa končno do slapov Iguacu, tako, malo drugače, jih imenujejo brazilci. Pripeljali smo se do starinskega hotela, odkoder smo nadaljevali peš. Že takoj smo zagledali slapove, to je res čudez narave, tako so veliki, visoki, široki, lepi, polni energije, da zastaja dih. Nadaljevali smo pot po lepo organiziranih poteh skozi gozd, slapov pa kar ni in ni bilo konec, vsak slap ima svoje ime, kotline kamor se voda izliva so impozantne, največja se imenuje hudičeva. Prišli smo do točke, kjer smo si nadeli dežne pelerine in se čez derečo vodo, pod slapovi podali na razgleno točko, kjer je bil fantastičen razgled, mi pa popolnoma mokri. Bilo je enkratno. Na poti nazaj, s severa zopet v Argentino, smo si ogledali še Park das Aves, kjer domuje in je na ogled postavljenih na stotine vrst ptic raznih barv, velikosti, otroci so se fotografirali z pisanimi arami, odrasli pa smo že utrujeni posedeli v senci. Potem pa nazaj v hotel.

Zopet nov dan v Nacionalnem Parnu Igaizu. Tokrat pa smo šli na ogled slapov iz argentinske strani. Z avtobusom smo se peljali do vhoda, kjer nas je že čakal pravi ozkotirni vlakec in nas odpeljal skozi džunglo do izhodišča za pohod do slapov.

Preko, na stotine metrov dolgih mostičkov, ki jih mimogrede včasih odnese tudi visoka reka, smo prišli do ene, najlepših razglednih tock na slapovih. Stali smo praktično tik nad največjim slapom, kjer so se milioni kubikov vode pred nami zlivali v ponor, skoraj sto metrov globoko. Kar čutiš to energijo. Pot smo nadaljevali mimo desetine slapov do točke, ki je bila vrhunec tega dneva. Z velikimi guijastimi čolni so nas, opremljene z rešilnimi jopiči popeljali v samo jedro, kamor se največji slap prevali v globino. Močni motorji so premagovali velike valove, ki so nas premetavali pod slalom. Bili smo popolnoma premočeni, a bilo je enkratno.

Potem pa nazaj v hotel na zaslužen  popoldanski počitek. Zvečer pa zopet cez mejo v Brazilijo v mesto Foz do Iguacu, kjer smo si ob večerji ogledali fantastičen južno ameriški folklorni šov. Od prelepih plesalk, do virtuoznih nastopov, tanga, perujske glasbe. Skratka presek neke kulture na nam oddaljeni Celini. Bilo je lepo, dobro smo jedli in pokušali odlično argentinsko vino.

Pa še zadnji dan tega dela našega potovanja. Dopoldne smo se sprehodili po starem kolonialno obarvanem mestecu Puerto Iguazu, kupili kaksen spominek. Na poti na letališče smo se ustavili še na plantazi čaja, ki ga argentinci pijejo iz znamenitih mate posodic. Ogledali pa smo si tudi rudnik poldragih kamnov Wanda, ki so ga zastavili poljaki pred petdesetimi leti, delo v rudniku je še vedno ročno, saj pri kopanju ne smejo poškodovati kamnov. Vodič nas je poimenoval kar velika druzina in nam razlagal o nastanku kamnov pred miljoni leti. Lahko smo si košček tega bogastva tudi kupili.

Potem pa nazaj na letalo in odleteli smo proti Buenos Airesu polni utisov iz prelepega potepanja.